Sam naslov predstave bi lahko dal lažen občutek, da gre za fazo v procesu lastnega razvoja, a naslov FAZA prikazuje razmerje v času (fizika) med izmeničnimi tokokrogi nihajočega sistema, ki so lahko sinhroni ali pa tudi ne.
Podobno lahko v opis predstave zapišemo, da imamo opravka s konsolidacijo filma in fizičnega gledališča. Vendar pa se skozi predstavo obe formi umetnosti v svoji povezavi tudi povsem razpršita. Kar ostane na koncu je zvok brez slike in slika brez zvoka. Ta preobrat v ospredje postavlja dva druga elementa – (poetično) scenografijo in (anomaličen spremljajoči) zvok, ki postaneta dva glavna stebra predstave.
Nehote se soočimo s postdramsko kuliso, novo oblikovano postfizično strukturo, ki oriše nikoli bolj prisotno družbeno in politično manipulacijo z ne / videnim, ne / slišanim, ne / resničnim.